The Velvet Underground and Nico: 1967
1967 · music
Marca 1967 je izšla plošča z banano na ovitku in skoraj ničimer drugim, brez naslova na sprednji strani in z navodilom, naj nalepko počasi olupite. The Velvet Underground and Nico so leto prej posneli v New Yorku za zelo malo denarja. Prodajala se je slabo, radio jo je prezrl, v nekaj mesecih pa sta jo pokopala poletje cvetja in miru ter plošča iz Liverpoola, ki je pobrala vso pozornost. Danes jo redno uvrščajo med najvplivnejše posnetke doslej.
Skupino so sestavljali Lou Reed, John Cale, Sterling Morrison in Maureen Tucker, na treh skladbah pa je na predlog umetnika Andyja Warhola, ki je skupino vodil, ploščo po imenu producirala in zasnovala njen ovitek, zapela nemška pevka in manekenka Nico. Reed je pisal o odvisnosti, potrebi in tistih delih mestnega življenja, ki jih tedanja popularna glasba ni opisovala. Cale, klasično šolan glasbenik iz Walesa, je prinesel brnenje viole in veselje do hrupa. Tuckerjeva je bobnala stoje, brez činel, v preprostem in nezibajočem se utripu.
Nič na njej se ni ujemalo z letom, v katerem je izšla. Kjer je moda hotela toplino in orkestracijo, so bile te skladbe ploske, tesne in brez sentimentalnosti, več pa jih je bilo ob prvem poslušanju zares težko poslušati.
Njen vpliv je prišel počasi in nato povsod. Punk, umetniški rok in velik del tega, čemur od sedemdesetih let pravimo alternativna glasba, svoj slog vodijo do te plošče, pogosto ponovljena pripomba, pripisana Brianu Enu, pa pravi, da je plošča tedaj prodala malo izvodov, skoraj vsak kupec pa je nato ustanovil skupino. Album je danes v državnih registrih zvočne dediščine, kar je nenavadna usoda za ploščo, ki je nobena postaja ni hotela predvajati.