Nesreča v Fukušimi Daiichi: Japonska, 2011
2011 · event
11. marca 2011 je pred japonsko obalo nastal potres magnitude 9,1, ki je sprožil cunami. Valovi so dosegli jedrsko elektrarno Fukušima Daiichi na severovzhodni obali države. Voda je preplavila objekt in onesposobila hladilne sisteme, ki so varovali reaktorje. V naslednjih dneh so jedra treh od šestih reaktorjev začela taliti, eksplozije vodika pa so raztrgale zaščitne zgradbe. Sevanje je začelo uhajati v zrak, zemljo in morje. Oblasti so odredile evakuacijo vseh prebivalcev v krogu 30 kilometrov.
Fukušima Daiichi je obratovala od leta 1971, ena največjih jedrskih elektrarn na svetu z močjo 4,7 gigavatov. Zgradila in upravljala sta jo tokijska energetska družba in General Electric. Elektrarna je stala v mestecih Ōkuma in Futaba v prefekturi Fukušima. Na dan nesreče so delovali trije reaktorji, dva sta bila v vzdrževanju, eden pa ustavljen. Vsi so bili vrelni vodni reaktorji, hlajeni s sistemi, ki so bili odvisni od električne energije in dizelskih agregatov kot rezerve.
Japonska vlada je aprila 2011 razglasila prepovedno območje v krogu 20 kilometrov, dostopno le pod nadzorom. Več kot 150.000 ljudi je zapustilo domove, mnogi se niso nikoli vrnili. Preostali reaktorji so bili v naslednjih letih trajno zaprti. Čistilne ekipe so v zaščitni opremi delale sredi visoke sevalne obremenitve, odstranjale ruševine in poskušale zajeziti onesnaženo vodo, ki se je nenehno kopičila. Leta 2021 je vlada odobrila načrt za izpuščanje očiščene vode v Tihi ocean v treh desetletjih.
Fukušima Daiichi ostaja najhujša jedrska nesreča po Černobilu in je preoblikovala svetovno energetsko politiko. Nemčija in več drugih držav sta pospešili umik iz jedrske energije. Na Japonskem so vse jedrske reaktorje začasno ustavili za varnostne preglede, javno zaupanje v tehnologijo pa je bilo pretreseno. Nesreča je pokazala ranljivost zapletenih sistemov pred naravnimi silami in pustila generacijo, ki se spopada z vprašanji tveganja, odgovornosti in dolge sence nevidne kontaminacije.