OK Computer
1997 · music
Radiohead je album OK Computer posnel med letoma 1996 in 1997 v več studiih s producentom Nigelom Godrichom, takrat razmeroma neznanim tonskim mojstrom, ki je nato desetletja ostal njihov ustvarjalni partner. Skupina, ki je bila že slavna po albumu The Bends, se je počutila zadušeno zaradi lastnega uspeha in se je zavestno uprla pričakovanjem po še enem radijsko prijaznem rock albumu. Thom Yorke je prispeval besedilno tesnobo o tehnologiji in odtujenosti, medtem ko je kitarist Jonny Greenwood presegel tradicionalno šeststrunsko kitaro in segel po sintetizatorjih in orkestralnih aranžmajih. Album je predstavljal namerno umetniško tveganje, ki bi lahko povsem odtujilo njihove oboževalce, a je namesto tega njihovo povezanost le še poglobilo.
OK Computer je preobrazil pričakovanja glede alternativnega rocka, saj je dokazal, da lahko tudi nedostopna, eksperimentalna glasba doseže komercialni uspeh. Razdrobljena produkcija albuma, pri čemer ima na primer skladba 'Paranoid Android' več različnih odsekov, 'Lucky' pa je zgrajena okoli zančnih posnetkov, je vzpostavila nove možnosti za rock kompozicijo. Njegove teme tehnološke groze in družbene odtujenosti so odmevale pri milijonih ljudi, ki so se znašli na pragu internetne dobe, zaradi česar se je album zdel preroški. Pripravljenost skupine Radiohead, da umetniško vizijo postavi pred komercialno predvidljivost, je neštetim glasbenikom dala dovoljenje, da sledijo nekonvencionalnim smerem, ne da bi se bali komercialne nepomembnosti.
Vpliv albuma OK Computer se ohranja v sodobni alternativni glasbi, od skupine Arcade Fire do Bon Iverja, ki sta prevzela njegovo estetiko, kjer se umetniško-rockovska ambicioznost sreča z lirično samoopazovalnostjo. Album je temeljito spremenil, kako glasbeniki in kritiki vrednotijo umetniško rast, s čimer je 'preobrazbo' naredil ne le sprejemljivo, temveč pričakovano za resne umetnike. Njegove teme tehnološko povzročene odtujenosti se zdijo vse bolj aktualne, ne pa zastarele, saj so pametni telefoni in družbena omrežja le še okrepili tesnobe, ki jih je Yorke ubesedil pred dvema desetletjema. Nedavne ponovne izdaje in dokumentarne obravnave potrjujejo njegov status generacijskega temelja, nanj pa se redno sklicujejo v razpravah o največjih kdaj posnetih albumih.