La Dolce Vita
1960 · movie
Federico Fellini je leta 1960 posnel La Dolce Vita po scenariju, ki ga je soavtorsko napisal skupaj z Enniom Flaianom in Tulliom Pinellijem. V filmu je nastopil Marcello Mastroianni v vlogi Marcella, časnikarja rumenega tiska, ki se giblje po rimski visoki družbi, ob njem pa Anita Ekberg, Anouk Aimée, Steiner Ingrid, Barbara Steele in številni stranski igralci, ki so upodobili različne plati rimskega dekadenstva. Fellini je z direktorjem fotografije Giannijem Di Venanzom ustvaril vizualni jezik chiaroscura in globoke ostrine, ki je navadne lokacije spremenil v sanjske pokrajine moralne izpraznjenosti in čutnega pretiravanja.
Film je zavrnil običajen pripovedni razvoj v prid epizodičnim srečanjem, ki se kopičijo v portret duhovnega bankrota, preoblečenega v sofisticiranost. Fellinijeva kamera opazuje brez obsojanja in prikazuje hedonizem in duhovnost kot vzporedna prizadevanja, ki se dejansko nikoli ne srečata. Devet delov filma delujejo skoraj kot jazzovske improvizacije na teme poželenja, slavnosti, korupcije in iskanja smisla v kulturi, predani površinam. Film je vzpostavil izrazito italijansko filmsko estetiko, ki je desetletja vplivala na evropski film.
La Dolce Vita je postala sinonim za italijanski slog in kulturno sofisticiranost, hkrati pa je s Fellinijevo temno ironično perspektivo ravno to tudi kritizirala. Vpliv filma se kaže v bolj samozavedajočem odnosu novega Hollywooda do sloga, v evropskem avtorskem filmu, ki je sprejel vizualni ekspresionizem, ter v uporabi epizodične strukture pri sodobnih filmskih ustvarjalcih. Fellinijev izraz 'paparazzi', ki ga je ta film ponesel v širšo rabo, je postal del vsakdanjega jezika in odseva natančno prerokbo filma o razvoju kulture slavnih do današnjih dni.