Iranska revolucija: 1979
1979 · event
Leto 1979 je bilo priča razpadu dinastije, ki je Perzijo vladala skoraj petdeset let. Šah Mohamed Reza Pahlavi, zadnji monarh starodavnega iranskega prestola, je 16. januarja zapustil svojo palačo in za sabo pustil projekt modernizacije, ki je v svojem neusmiljenem uveljavljanju odtujil samo srce iranske družbe. Za njim so ostala desetletja skoncentrirane oblasti, aparata tajne policije in politik, naslonjenih na zahod, ki so postajale vse bolj neskladne z duhovno in kulturno identiteto perzijskega naroda. Ulice niso vzplamtele z ekstazo nenadne osvoboditve, temveč z globokim, nezamenljivim bobnenjem zgodovinske preobrazbe, milijoni so se gibali kot eno, njihovi glasovi so se dvigali iz sosesk, bazarjev in mošej.
V to razdrhtano praznino je stopil Ruholah Homeini, ostareli islamistični duhovnik, čigar glas je nosil nakopičene krivice razlaščenih množic Irana. Štirinajst let je govoril iz izgnanstva; njegovo sporočilo, na skrivaj pretihotapljeno domov na kasetah, se je vil skozi podtalje kot vztrajna molitev. Ko se je 1. februarja vrnil v Teheran, ga je na ulicah pričakalo skoraj tri milijone Irancev. Nihče posamezen ni orkestriral mnogoterih revolucionarnih frakcij, levičarjev, religioznih učenjakov, nacionalistov, intelektualcev, vendar je Homeini postal osebnost, okoli katere se je razdrobljeno hrepenenje naroda lahko strnilo v nekaj skladnega in mogočnega.
Aprila je bila uradno razglašena Islamska republika, s čimer je bila Iranu za vselej odsekana pot k monarhični preteklosti. Preobrazba je odmevala po vsem svetu in naznanjala, da posvetna modernizacija ni neizbežen cilj zgodovine ter da si narodi lahko izberejo povsem drugačne poti. Kar se je tisto zimo dogajalo na iranskih ulicah, ni bilo delo propagandistov ali generalov, temveč izbruh skupne volje, ki se je iz roda v rod nabirala pod površjem diplomatskih slovesnosti in uradnih poročil o napredku.