Wangari Maathai
1940 – 2011 · Kenya
Znan po: Ustanoviteljica Gibanja zelenega pasu in prva Afričanka z Nobelovo nagrado za mir
“Na obup je odgovorila tako, da je zasadila drevo, in nato še eno.”
Biografija
Wangari Maathai se je 1. aprila 1940 rodila v vasi Ihithe v osrednjem višavju tedanje britanske kolonije Kenije, v družino Kikujev, ki je v tem okraju kmetovala že več rodov. V šolo je začela hoditi pri osmih letih, nato je bila v misijonskem internatu svete Cecilije v Njeriju in leta 1956 končala kot najboljša v razredu, kar ji je odprlo vrata gimnazije Loreto v Limuruju. Leta 1960, ko se je kolonialna oblast iztekala, je bila med približno tristo Kenijci, izbranimi za štipendijski program, ki ga je financirala Kennedyjeva ustanova, in odšla je v Kansas študirat biologijo na kolidž Mount St. Scholastica. Leta 1966 je magistrirala na univerzi v Pittsburghu, pozneje pa je študirala še v Giessnu in Münchnu. Leta 1971 je kot prva ženska v vzhodni in osrednji Afriki doktorirala, in sicer iz veterinarske anatomije na univerzi v Nairobiju.
Kot predavateljica v Nairobiju je bila prva ženska, ki je vodila oddelek in dobila profesorski naziv, in si je prizadevala, da bi zaposlene ženske na univerzi imele enake pravice kot njihovi kolegi. Delo v Nacionalnem svetu kenijskih žensk jo je vodilo na podeželje, kjer je vedno znova slišala iste tožbe: potoki so presihali, drv je zmanjkovalo, prst je odnašalo z bregov, hrane je bilo vse manj. Njen odgovor je bilo Gibanje zelenega pasu, ustanovljeno leta 1977, ki je podeželskim ženskam plačevalo majhen znesek za vsako sadiko, ki so jo vzgojile in ohranile pri življenju. V naslednjih desetletjih so članice po vsej Keniji zasadile več deset milijonov dreves, skupine pa so postale prav toliko šola organiziranja kot gozdarstva. Pod predsednikom Moijem je isti razmislek razširila na javno zemljo: nasprotovala je gradnji stolpnice v nairobijskem parku Uhuru in razparceljevanju gozda Karura, zaradi česar so jo aretirali, pretepli in blatili.
S političnim odpiranjem Kenije je stopila v državne službe: leta 2002 je bila izvoljena v parlament, med letoma 2003 in 2005 pa je bila pomočnica ministra za okolje in naravne vire. Leta 2004 ji je norveški Nobelov odbor podelil nagrado za mir, prvič v zgodovini Afričanki, ker je skrb za zemljo povezala z demokracijo in mirom, kar je ob njenih prvih nastopih marsikomu zvenelo nenavadno. Napisala je več knjig, med njimi pripoved o lastnem življenju, in razlogom za afriške gozdove utirala pot na mednarodnih srečanjih. Umrla je 25. septembra 2011 v Nairobiju za posledicami raka jajčnikov, stara enainsedemdeset let. Gibanje zelenega pasu je delovalo naprej, sajenje dreves pa je v Keniji postalo običajno državljansko dejanje.