Umm Kulthum
1898 – 1975 · Egypt
Znan po: Glas Egipta in zvezda Vzhoda
“Glas, ki je ves svet zbral okoli radia.”
Biografija
Umm Kulthum se je rodila kot Fatima Ibrahim es-Sayyid el-Beltagi v vasi Tamay al-Zahayra v egiptovski delti, kot hči vaškega imama in gospodinje. Peti se je naučila tako, da je poslušala očeta, kako uči starejšega brata Khalida, ob njem pa se je naučila tudi recitirati Koran in si ga je, kot poroča izročilo, zapomnila v celoti. Pri dvanajstih jo je oče vzel v družinski ansambel, kjer je nastopala v deškem plašču in beduinskem pokrivalu, saj javno petje na podeželju za dekle ni veljalo za spodobno. Pri šestnajstih jo je slišal pevec Mohamed Abo Al-Ela, ki jo je naučil starega klasičnega arabskega repertoarja, kmalu za njim pa skladatelj Zakariyya Ahmad, ki jo je pripeljal v Kairo. Tam se je za stalno naselila leta 1923.
Kairo jo je ustvaril, ona pa je Kairo pripravila do tega, da je prisluhnil. Amin al-Mahdi jo je učil igrati oud in ji odprl vrata v kulturne kroge mesta; leta 1924 je spoznala pesnika Ahmeda Ramija, ki je usmerjal njeno branje in ji sčasoma napisal 137 pesmi, skladatelj Mohamed El Qasabgi pa je pripravil njen prvi resnični uspeh pred občinstvom. Pozneje so zanjo pisali tudi Riad El Sunbati, Zakaria Ahmed, Baligh Hamdi in Mohammed Abdel Wahab. Od leta 1924 je snemala za založbo Odeon, leta 1926 pa prestopila k His Master's Voice, ki ji je plačeval približno dvakrat toliko. Njen kontraalt je nosil dolge in zapleteno grajene pesmi, napisane tako, da jih je med nastopom razpirala in spreminjala, med njimi Inta Omri, Al Atlal, Alf Laila wa Laila in Ya Laylat al-Eid; z enako močjo je pela verske hvalnice in klasično arabsko pesništvo. Nastopila je v šestih filmih, med njimi v Weddad iz leta 1936 in Sallama iz leta 1945, njeni radijski prenosi pa so zbirali poslušalce od Maroka do Iraka.
Svoj ugled je Umm Kulthum postavila v službo domovine prav tako kakor v službo umetnosti. Po porazu leta 1967 je pod geslom Umetnost za vojni napor gostovala po arabskih in evropskih mestih ter s koncerti zbirala denar za Egipt, s tem pa je nadaljevala vse do kratko pred vojno leta 1973. Bolezen ji je preprečila, da bi tistega leta zapela na zmagoslavnih slovesnostih; namesto tega je obiskala ranjence in prejela zahvalno pismo predsednika Anvarja Sadata. Umrla je v Kairu 3. februarja 1975, njen pogreb pa je pritegnil množico, ocenjeno na več kot štiri milijone ljudi, največje zbrano ljudstvo v zgodovini države. Njene posnetke še danes vsak dan predvajajo po vsem arabskem svetu, v kairskem muzeju Umm Kulthum hranijo njene osebne predmete, petdeseto obletnico njene smrti pa so leta 2025 zaznamovali po vsem svetu.