Rihard Jakopič
1869 – 1943 · Slovenia
Znan po: Vodilni slikar slovenskega impresionizma
“Slikar, ki je slovenski pokrajini dal njeno svetlobo.”
Biografija
Rihard Jakopič je odraščal v Krakovem, tihem predmestju Ljubljane, glavnega mesta vojvodine Kranjske v tedanji Avstro-Ogrski. Rodil se je 12. aprila 1869 kot najmlajši od osmih otrok premožnega trgovca s kmetijskimi pridelki Franca Jakopiča in njegove žene Neže. Dom je bil urejen in trden, a za slikarja v njem ni bilo očitnega mesta. Po končani srednji šoli leta 1887 je opravil sprejemni izpit na dunajski akademiji za likovno umetnost, a ga je bolezen kmalu poslala domov. Študij je nadaljeval leta 1888, leta 1889 je prestopil na münchensko akademijo, leta 1890 pa se je vpisal v zasebno šolo slovenskega slikarja Antona Ažbeta, kjer se je okrog njega zbral krog rojakov. Med njimi so bili Matija Jama, Ivan Grohar in Matej Sternen, in vsi štirje so na novo določili, kaj vse zmore slovensko slikarstvo.
Doma je Jakopič münchensko obrt predelal v nekaj svojega. Delal je v Ljubljani in po letu 1902 v Škofji Loki ter slikal svetlobo pokrajine, ki je pred njim ni nihče gledal tako: breze in obronke Sončnega brega in Brez v jeseni, obeh iz leta 1903, sneg na Kamnitniku, svetlobo svetilke v sliki Pri svetilki. Študij na praški akademiji leta 1903 mu je izostril občutek za barvo, po vrnitvi v Ljubljano leta 1906 pa je postal prav toliko organizator kot slikar. Sodeloval je pri ustanovitvi Slovenskega umetniškega društva, odprl je risarsko in slikarsko šolo, neposredno predhodnico ljubljanske Akademije za likovno umetnost, leta 1908 pa je po načrtih arhitekta Maksa Fabianija v Tivoliju postavil razstavni paviljon. Jakopičev paviljon je postal osrednji razstavni prostor v slovenskih deželah, njegov graditelj pa je bil tudi med pobudniki narodne galerije.
Poznejša leta so prinesla priznanje. Ko je bila leta 1938 ustanovljena Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je bil Jakopič med njenimi prvimi člani, opus, ki ga je zapustil, več kot tisoč dvesto slik in okoli šeststo petdeset risb, pa je postal merilo slovenske moderne umetnosti. Po dolgi in težki bolezni je 21. aprila 1943 umrl na svojem domu v Ljubljani in bil pokopan na pokopališču pri Svetem Križu, na današnjih Žalah. Njegov paviljon ga ni dolgo preživel: leta 1962 so ga podrli zaradi prestavitve železniške proge, na njegovem mestu pa je v začetku sedemdesetih let zrasel kip Bojana Kunavra. Leta 1979 se je na Slovenski cesti odprla nova Galerija Jakopič, od leta 1969 je Jakopičeva nagrada najvišje slovensko priznanje na področju likovne umetnosti, njegov obraz pa je od leta 1991 do uvedbe evra gledal z bankovca za sto tolarjev.