Nusrat Fateh Ali Khan
1948 – 1997 · Pakistan
Znan po: pakistanski pevec qawwalija, ki je sufijsko pobožno glasbo ponesel v svet
“Glas, ki je vdanost spremenil v zvok in jo ponesel po vsem svetu.”
Biografija
Nusrat Fateh Ali Khan se je rodil 13. oktobra 1948 v Lyallpurju, današnjem Faisalabadu v pakistanskem Pandžabu, kot peti otrok in prvi sin pevca in muzikologa Fateha Alija Khana. Njegova družina je glasbo qawwali, pobožno petje sufijev, gojila skoraj šeststo let, oče pa si je zanj kljub temu želel drugačno pot, medicino ali inženirstvo, saj so pevci qawwalija v družbi uživali majhen ugled. Dečkov dar je spor razrešil. V očetovo skupino je vstopil kot igralec na tabli in se ob tem učil peti; prvič je javno zapel pri petnajstih, na spominski slovesnosti štirideseti dan po očetovi smrti leta 1964, naslednje leto pa je ob stricu Mubaraku Aliju Khanu prevzel mesto vodilnega pevca. Po stričevi smrti leta 1971 je skupina postala njegova.
Dediščino je razširil, ne da bi jo prelomil. V pobožno obliko, zgrajeno na ponavljanju, je vpletel improvizacije sargam, frazo khayala in silovit občutek za ritem, nastop pa je znal ohranjati v najvišji napetosti po več ur skupaj. V Pakistanu sta ga proslavila qawwalija Ni Main Jana Jogi De Naal, ki ga je uglasbil na verze sufijskega pesnika Bulleha Shaha in prvič izvedel leta 1971, ter Haq Ali Ali. Potem ko ga je v začetku osemdesetih let pod pogodbo vzela birminghamska založba Oriental Star Agencies, je qawwali ponesel med poslušalce, ki ga še nikoli niso slišali: na festival WOMAD v Londonu leta 1985, na pariške koncerte, ki jih je posnel Radio France, na Japonsko leta 1987 in leta 1989 v newyorško Brooklyn Academy of Music. Leta 1988 je zapel v glasbi Petra Gabriela za film Zadnja Kristusova skušnjava, leto pozneje pa se je pridružil založbi Real World Records, kjer je album Mustt Mustt njegov glas postavil ob kitaro in zanke Michaela Brooka. Pel je predvsem v urdujščini in pandžabščini, nastopal pa je v več kot štiridesetih državah.
Zadnja leta so bila polna dela in zasenčena z boleznijo. Snemal in koncertiral je tudi tedaj, ko mu je zdravje pešalo, avgusta 1997 pa je na poti iz Pakistana proti Los Angelesu, kamor je bil namenjen na presaditev ledvice, hudo zbolel in 16. avgusta v Londonu umrl, star oseminštirideset let. Pokopan je v Faisalabadu. Njegov vpliv se je razrasel v treh smereh: v samem qawwaliju, ki ga nadaljuje njegov nečak Rahat Fateh Ali Khan, v popularni glasbi Pakistana, Indije in hindijskega filma, ki je njegovo frazo prevzela v celoti, in med poslušalci po svetu, ki sledijo glasbi v jeziku, ki ga ne razumejo. New York Times ga je označil za največjega pevca qawwalija svoje generacije.