Leon Štukelj
1898 – 1999 · Slovenia
Znan po: Slovenski telovadec, olimpijski prvak 1924 in 1928, ki je dočakal sto let
“Sto let, preživetih pokončno.”
Biografija
Leon Štukelj se je rodil leta 1898 v Kandiji, naselju na robu Novega mesta, ki je bilo leta 1923 priključeno mestu, takrat v Avstro-Ogrski, danes v Sloveniji. Odraščal je v sokolskem gibanju, slovanskem telovadnem društvu, katerega telovadnice so služile narodu, ki svoje države še ni imel, in kjer je bila telovadba prav toliko vprašanje drže kot moči. Ta drža ga je spremljala celo stoletje. Ob treningih je študiral pravo in leta 1927 diplomiral, tako da so njegova tekmovalna leta tekla vzporedno s poklicem, ki s športom ni imel nobene zveze. Poklicni športnik v današnjem pomenu besede ni bil nikoli in tudi z medaljami ni postal.
Na vrh mednarodne gimnastike se je Štukelj povzpel na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1922 in tam ostal štirinajst let. Na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 je za Jugoslavijo osvojil dve zlati medalji, v Amsterdamu leta 1928 zlato in dve bronasti, v Berlinu leta 1936 pa je pri sedemintridesetih letih osvojil srebro na krogih in končal tekmovalno pot. Na sedmih velikih mednarodnih tekmovanjih je zbral dvajset medalj: osem zlatih, šest srebrnih in šest bronastih. Šlo je za gimnastiko pred sponzorji in poklicnimi trenerji, ko se je tekmovalec pripeljal z vlakom, nastopil in se v ponedeljek vrnil na delo. Pri njem je bilo to delo sodniška služba. Postal je sodnik, najprej v domačem Novem mestu, pozneje v Lenartu in nazadnje v Mariboru.
Leta po drugi svetovni vojni so bila najtežja v njegovem življenju. Štukelj ni imel simpatij do nove komunistične oblasti, bil je blizu kraljevemu odporniškemu gibanju in je vzdrževal stike z Britanci, zato je oblast z njim tudi ravnala temu primerno: zaprli so ga, nato izpustili in mu za vedno prepovedali opravljati sodniški poklic, tako da je preostanek delovne dobe preživel kot pravni referent. Javno priznanje je prišlo pozno. Leta 1996 so ga na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Atlanti predstavili kot najstarejšega živečega olimpijskega zmagovalca in podelil je medalje v moški ekipni tekmi, leta 1997 pa je bil sprejet v mednarodni gimnastični hram slavnih. Umrl je 8. novembra 1999 v Mariboru, štiri dni pred svojim sto prvim rojstnim dnem. Njegovo ime nosita športni dvorani v Novem mestu in na Univerzi v Mariboru.