Janez Vajkard Valvasor
1641 – 1693 · Slovenia
Znan po: Kranjski polihistor, avtor Slave vojvodine Kranjske
“Za knjigo je dal vse premoženje, knjiga pa je domovini dala njen spomin.”
Biografija
Janez Vajkard Valvasor je bil 28. maja 1641 krščen v ljubljanski stolnici kot dvanajsti otrok plemiške družine, ki se je stoletje prej z Bergamskega priselila na Kranjsko. Oče mu je umrl, ko je bil star deset let, mati pri šestnajstih. Ko je leta 1659 končal ljubljansko jezuitsko šolo, se ni vpisal na univerzo, temveč se je odpravil na pot, ki je trajala kakih štirinajst let in ga vodila po Evropi in vse do severne Afrike, med učene ljudi, zbirke in znanstvene naprave; nekaj časa je s cesarsko vojsko služil v vojni proti Osmanom na hrvaški Vojni krajini. Domov se je vrnil z izobrazbo, kakršne mu ne bi dala nobena fakulteta. Leta 1672 se je poročil, kmalu zatem pa je kupil grad Bogenšperk pri Litiji in v njem uredil delavnico za pisanje, risanje, bakrorez in tisk.
Z Bogenšperka se je lotil naloge, da svojo deželo opiše tako, kot je pred njim ni še nihče. Meril je, risal in izpraševal ljudi, na teren je pošiljal risarje, doma pa zaposloval bakrorezce ter izdal topografiji Kranjske in Koroške, zemljevid Kranjske, Krasa, Istre in Slovenske marke ter knjigo bakrorezov o smrti. Prvi je kraški svet obravnaval kot znanstveno vprašanje; njegovo razpravo o hidrologiji Cerkniškega jezera, ki se samo od sebe polni in prazni, je na predlog Edmonda Halleyja obravnavala londonska Kraljeva družba in ga leta 1687 sprejela med člane. Njegovo veliko delo, Slava vojvodine Kranjske, je izšlo leta 1689 v petnajstih knjigah in štirih zvezkih, na 3.532 straneh in s 528 podobami, ter opisuje deželo, njene reke in jame, gradove, mesta, obrti, šege in zgodovino. V njem je tudi prvi pisni zapis o vampirju, Istranu Juretu Grandu.
Knjige so ga uničile. Bakroreze in tisk je plačeval sam, stroški pa so presegli njegovo premoženje: leta 1690 je njegovo knjižnico skupaj z okoli sedem tisoč tristo grafikami kupil zagrebški škof, do leta 1692 pa se je moral odreči še Bogenšperku. Ta zbirka se je ohranila in je danes v Hrvaškem državnem arhivu. Prva žena mu je leta 1687 umrla ob porodu, več njegovih otrok pa ni doživelo prvih let. Valvasor je jeseni 1693 umrl v Krškem, star dvainpetdeset let in tik pred revščino. Domnevali so, da je pokopan v družinski grobnici pri gradu Medija, a so grad leta 1944 razstrelili in od groba ni ostalo nič. Ostal je njegov opis Kranjske, glavni vir za starejšo slovensko zgodovino in podlaga, na kateri so gradili poznejši zgodovinarji.