Ivo Andrić
1892 – 1975 · Bosnia and Herzegovina
Znan po: Nobelov nagrajenec za književnost, avtor romana Na Drini ćuprija
“Pripovedovalec mostov in ljudi, ki so živeli med obema bregovoma.”
Biografija
Ivo Andrić se je oktobra 1892 rodil v vasi Dolac pri Travniku, v Bosni, ki jo je takrat upravljala Avstro-Ogrska, v revni katoliški družini. Oče, srebrar, ki se je moral preživljati kot šolski sluga, je umrl za jetiko, ko je bil deček star dve leti, ovdovela mati pa ga je dala v oskrbo sorodnikom v Višegradu. Odraščal je ob Drini in ob veličastnem osmanskem mostu Mehmed paše Sokolovića, v mestu, kjer so se pravoslavna, muslimanska, katoliška in judovska življenja prepletala in ki ga je pozneje imenoval svoj pravi dom. Pri desetih letih ga je štipendija hrvaškega kulturnega društva Napredak popeljala v sarajevsko gimnazijo, kjer se je mučil z matematiko, blestel v latinščini, grščini in nemščini ter se pridružil južnoslovanskemu mladinskemu gibanju. Po atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda junija 1914 ga je avstro-ogrska policija aretirala; dokazov zoper njega ni bilo, večino vojne pa je preživel v zaporu in konfinaciji, vse do amnestije julija 1917.
Prav zaprtost ga je naredila za pisatelja: njegova prva knjiga, zbirka lirske proze iz tistih let, je izšla leta 1918. Nato je v Zagrebu in Gradcu študiral južnoslovansko zgodovino in književnost ter leta 1924 doktoriral, dve desetletji pa je preživel v diplomaciji Kraljevine Jugoslavije, nazadnje kot veleposlanik v Berlinu od leta 1939 do nemškega napada aprila 1941. Vrnil se je v okupirani Beograd in vojno tiho preživel v prijateljevem stanovanju, kjer je pisal brez upanja, da bo kaj izšlo. Iz te samote so nastale Travniška kronika, Gospodična in predvsem roman Na Drini ćuprija, ki spremlja most njegovega otroštva skozi štiri stoletja in čezenj vodi rod za rodom meščanov, osmanske in avstrijske, muslimanske, srbske, judovske in hrvaške, dokler ne padejo prve granate leta 1914.
Po vojni je v komunistični Jugoslaviji opravljal častne funkcije in doma užival velik ugled. Leta 1961 mu je Švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za književnost in v utemeljitvi navedla epsko moč, s katero je izrisal človeške usode iz zgodovine svoje dežele; denar od nagrade je namenil gradnji knjižnic v Bosni in Hercegovini. Sledili so prevodi in njegove knjige so našle bralce daleč od Drine. Konec leta 1974 mu je začelo pešati zdravje, umrl je v Beogradu 13. marca 1975. Beograjsko stanovanje, v katerem je pisal med okupacijo, je postalo muzej, on pa ostaja edini pisatelj iz Jugoslavije z Nobelovo nagrado za književnost.