Irena Sendler
1910 – 2008 · Poland
Znan po: Rešila je približno 2.500 judovskih otrok iz varšavskega geta
“V spominu ostaja po otrocih, ki jih je odnesla na varno, in po tem, da tega ni nikoli imenovala junaštvo.”
Biografija
Irena Sendler se je rodila leta 1910 v Varšavi, otroštvo pa je preživela v Otwocku, mestu jugovzhodno od prestolnice z veliko judovsko skupnostjo. Njen oče je bil zdravnik, ki je najrevnejše bolnike, med njimi mnoge Jude, zdravil brezplačno; leta 1917 je umrl za tifusom, ki ga je dobil ob njihovih posteljah. Na Univerzi v Varšavi je študirala pravo in nato poljsko književnost ter se uprla sistemu getskih klopi, s katerim so ločevali judovske študente: na svoji študijski kartici je prečrtala oznako, da ni Judinja. Svoj poklic je našla na Svobodni poljski univerzi, v krogu socialnih delavk okoli profesorice Helene Radlińske, od leta 1935 pa je delala na varšavskem oddelku za socialno skrbstvo in javno zdravje.
Prav ta služba ji je pozneje postala krinka. Ko je okupacijska oblast oddelku prepovedala pomoč varšavskim Judom, so Sendlerjeva in peščica sodelavk, večinoma žensk, začele izdelovati lažne dokumente, da je pomoč vseeno prihajala do judovskih družin. Potem ko je bil geto novembra 1940 zaprt, si je priskrbela prepustnice sanitarne nadzornice, saj so se Nemci bali, da se bo tifus razširil čez meje okrožja. Pod pretvezo zdravstvenih pregledov je noter nosila hrano, zdravila in oblačila, ven pa je začela nositi otroke: skozi sodno palačo na meji geta, v reševalnih vozilih in delavskih vrečah. Vsak otrok je dobil novo ime in nove dokumente ter zavetje pri poljski družini, v sirotišnici ali v samostanu. Od oktobra 1943 je pod imenom Jolanta vodila otroški oddelek Žegote, poljskega sveta za pomoč Judom, in skrivala sezname pravih otroških imen, da bi jim jih nekega dne lahko vrnili. Tako je bilo rešenih okoli dva tisoč petsto otrok.
Oktobra 1943 jo je aretiral gestapo. Zaprli so jo v zapor Pawiak in jo mučili, obsojena je bila na smrt, a ni izdala ničesar: ne seznamov, ne naslovov, ne imen ljudi, ki so otroke skrivali. Žegota je podkupila nemškega uradnika in na dan, določen za usmrtitev, so jo izpustili; preostanek okupacije je preživela v ilegali in nadaljevala delo. Po vojni je v komunistični Poljski spet delala v socialnem varstvu, leta 1946 je prejela zlati križec za zasluge, leta 1965 pa jo je izraelska država razglasila za Pravično med narodi. Širše priznanje je prišlo šele ob koncu njenega dolgega življenja, z redom belega orla, najvišjim poljskim odlikovanjem. Umrla je v Varšavi 12. maja 2008, stara osemindevetdeset let, in do konca zavračala besedo junakinja ter ponavljala, da je bilo reševanje delo mnogih rok.