Elie Wiesel
1928 – 2016 · Romania
Znan po: Preživeli iz holokavsta, avtor Noči in Nobelov nagrajenec za mir, ki je svetu vrnil spomin
“Priča, ki svetu ni pustila pozabiti.”
Biografija
Elie Wiesel se je kot Eliezer Wiesel rodil 30. septembra 1928 v Sighetu, mestecu v pokrajini Maramureș v romunskih Karpatih, kot edini sin Shloma in Sarah Wiesel. Doma so govorili predvsem jidiš, poleg tega pa nemško, madžarsko in romunsko. Oče, trgovec, ki je v skupnosti užival zaupanje, ga je usmerjal k hebrejščini in leposlovju, mati pa k Tori; sin je pozneje dejal, da je prvi pomenil razum, druga pa vero. Marca 1944 je Nemčija zasedla Madžarsko in holokavst je dosegel severno Transilvanijo. Wiesel je imel petnajst let, ko so ga skupaj s starši in sestrami ter z vsemi drugimi Judi iz mesta zaprli v geto na ulicah, kjer je od nekdaj živel, maja pa so se začeli transporti v Auschwitz.
Mater Sarah in najmlajšo sestro Tziporo so takoj po prihodu umorili v plinskih celicah. Wiesela in očeta so izbrali za delo, na levo roko so mu vtetovirali številko A-7713, pozneje pa so ju premestili v Buchenwald, kjer je oče umrl malo pred osvoboditvijo taborišča, ki jo je 11. aprila 1945 izvedla tretja armada Združenih držav. V francoski sirotišnici se je znova srečal s preživelima sestrama Beatrice in Hildo, študiral je v Parizu in delal kot novinar, o taboriščih pa deset let ni napisal ničesar. Iz tega molka je nastala Noč, pripoved o njegovem ujetništvu v Auschwitzu in Buchenwaldu ter prva od približno sedeminpetdesetih knjig, napisanih večinoma v francoščini in angleščini. Odtlej je Wiesel kot priča spregovoril povsod, kjer so ga prosili: za sovjetske in etiopske Jude, proti aparthejdu v Južni Afriki, za žrtve genocidov v Kambodži, Bosni, Ruandi in Darfurju ter za argentinske izginule.
Wiesel je na Univerzi v Bostonu predaval humanistiko in bil med tistimi, ki so najodločneje terjali nacionalni muzej holokavsta v Washingtonu; Muzej holokavsta Združenih držav se je odprl leta 1993. Leta 1986 je prejel Nobelovo nagrado za mir in bil ustanovni član uprave Fundacije za človekove pravice. Leta 1988 je sedel v predsedstvu prvega Pohoda živih in se z njegovimi udeleženci vrnil v Auschwitz, kjer je leta 2005, ob šestdesetletnici konca vojne, nagovoril več kot osemnajst tisoč ljudi. Umrl je v New Yorku 2. julija 2016, potem ko je sedem desetletij skrbel, da se pričevanje o tem, kar je videl, ne bi izgubilo.