Clara Barton
1821 – 1912 · United States
Znan po: Ameriška bolničarka in organizatorka pomoči, ustanoviteljica ameriškega Rdečega križa
“Ranjencem je nosila pomoč, še preden se je je kdo drug domislil poslati.”
Biografija
Clara Barton se je rodila na božič leta 1821 v Oxfordu v Massachusettsu kot najmlajši otrok kmečke družine in je bila tako plaha, da so jo starši poslali učiteljevat v upanju, da bo plahost premagala. Pri enajstih letih je dve leti negovala brata Davida, ki je padel s strehe skednja, in se ob njem naučila dajati zdravila ter bedeti ob bolniku. Enajst let je poučevala na šolah v Massachusettsu, nato pa je v Bordentownu v New Jerseyju odprla eno prvih brezplačnih javnih šol in jo pripeljala do več sto učencev; za ravnatelja so nato namesto nje izbrali moškega. Leta 1855 je dobila uradniško mesto na patentnem uradu Združenih držav v Washingtonu, prvo pomembnejšo zvezno službo v rokah ženske in plačano enako kot moška, in zanjo leta prenašala sovražnost sodelavcev.
Ko so aprila 1861 v Washington pripeljali prve ranjence državljanske vojne, je Barton odšla na železniško postajo in jih oskrbela sama, svoje stanovanje pa spremenila v skladišče. Ni hotela čakati na vojaško oskrbo: z javnimi pozivi je zbirala obveze, hrano in svetilke ter jih z vozovi vozila na bojišča pri Cedar Mountainu, Antietamu in Fredericksburgu, kjer je delala med ranjenimi, medtem ko so topovi še streljali, in si prislužila ime angel bojišča. Po vojni je z Lincolnovim pooblastilom odprla urad za pogrešane vojake in ugotovila usodo več kot dvajset tisoč mož, pomagala pa je tudi označiti grobove v taborišču Andersonville. Med potovanjem po Evropi, na katero je odšla zaradi zdravja, je spoznala ženevsko konvencijo in Mednarodni odbor Rdečega križa ter med francosko-prusko vojno delala z njegovimi ljudmi.
Doma se je celo desetletje zavzemala, da bi Združene države pristopile k ženevski konvenciji, leta 1881 pa je ustanovila ameriški Rdeči križ in ga do leta 1904 vodila kot predsednica. Pod njenim vodstvom je organizacija prevzela tudi delo ob nesrečah v miru, razširitev, ki jo je izborila sama in je znana kot ameriško dopolnilo: pomoč po gozdnih požarih v Michiganu, po poplavi v Johnstownu leta 1889, po orkanu na Morskih otokih in po orkanu v Galvestonu leta 1900, ki ga je pri skoraj osemdesetih letih vodila sama. Pri dvainosemdesetih je ob očitkih o pretirano osebnem vodenju odstopila in ustanovila Nacionalno združenje za prvo pomoč. Umrla je 12. aprila 1912 na svojem domu v Glen Echu v Marylandu, stara devetdeset let. Organizacija, ki jo je ustvarila, je še danes osrednja ameriška ustanova za pomoč ob nesrečah.