Antonín Dvořák
1841 – 1904 · Czechia
Znan po: Češki skladatelj Simfonije iz Novega sveta in Slovanskih plesov
“Glasba Češke, podarjena vsemu svetu.”
Biografija
Antonín Dvořák se je rodil 8. septembra 1841 v Nelahozevesu, vasi ob Vltavi severno od Prage, kot najstarejši od štirinajstih otrok gostilničarja in mesarja, ki si je kruh služil tudi kot igralec citer. Violino ga je naučil vaški učitelj, igral pa je v cerkvi in v domači godbi, še preden je lahko presodil, kaj mu to pomeni. Pri trinajstih so ga poslali v Zlonice, kjer mu je učitelj Antonín Liehmann dal pouk orgel, klavirja in glasbene teorije ter mu odprl širši repertoar; pri šestnajstih je oče privolil, da postane glasbenik, a pod pogojem, da se izuči za organista. Leta 1857 je vstopil na praško orglarsko šolo, jo dve leti pozneje končal kot drugi v razredu in nato skoraj desetletje preživel kot violist, sprva v godbi Karla Komzáka, od leta 1862 pa v orkestru Začasnega gledališča, kjer je leta 1866 dirigentsko mesto prevzel Bedřich Smetana. Bila so to skromna leta, polna klavirskih ur, ki jih je dajal za najemnino, skladal pa je vztrajno in tiho, dolgo preden je kdo želel slišati rezultat.
Priznanje je prišlo pozno in nato hitro. Njegova glasba je praško občinstvo dosegla leta 1872 in z resničnim uspehom leta 1873, ko je bil star enaintrideset let, naslednje leto pa je prejel nagrado na avstrijskem državnem natečaju, v žiriji katerega je sedel Johannes Brahms. Po tretjem uspehu leta 1877 ga je Brahms priporočil založniku Simrocku, ta pa je naročil Slovanske plese, op. 46; note so se prodajale v velikih nakladah in njegovo ime v nekaj mesecih ponesle po Evropi. Simrockovi kupci so slišali skladatelja, ki ritmov in melodičnih obratov češkega in moravskega ljudskega izročila ni postavil ob simfonično tradicijo, temveč v njeno središče. Anglija ga je vzljubila po londonski izvedbi Stabat Mater leta 1883 in pri njem leta 1885 naročila Sedmo simfonijo, leta 1890 je svoja dela dirigiral tudi v Rusiji. Leta 1892 je odplul čez Atlantik, da bi vodil Narodni konservatorij v New Yorku, in tam napisal Simfonijo iz Novega sveta ter Koncert za violončelo, poleti med češkimi naseljenci v Spillvillu v Iowi pa še Godalni kvartet v F-duru, znan kot Ameriški.
Znižane plače in preprosto domotožje so Dvořáka leta 1895 pripeljali nazaj na Češko; zadnja leta je posvetil Pragi, poučevanju na konservatoriju, ki ga je pozneje vodil, in odru. Devet od njegovih desetih oper je uglasbenih na češko besedilo, najtrajnejša med njimi, Rusalka, pa je bila prvič uprizorjena leta 1901. Umrl je v Pragi 1. maja 1904 in bil pokopan na Vyšehradu, med pisatelji in skladatelji svoje dežele. Ostal je opus, ki se igra povsod: devet simfonij, koncerti, komorna glasba, sedma Humoreska in pesem, ki jo v angleščini poznajo kot Songs My Mother Taught Me, skladbe, tako domače, da mnogi, ki jih brundajo, ne vedo, čigave so. Festival Dvořákova Praga se vsako leto zbere okrog te glasbe, tisto pa, kar je Dvořák dokazal z zgledom, da narodni glas in evropsko izročilo nista nasprotje, velja odtlej naprej.