Amália Rodrigues
1920 – 1999 · Portugal
Znan po: Kraljica fada
“Njen glas je dal saudadi zvok, ki ga je prepoznal ves svet.”
Biografija
Amália Rodrigues se je rodila 23. julija 1920 v Peni, lizbonski župniji, v družino, ki je v prestolnico prišla iz okraja Castelo Branco v notranjosti dežele; sama je vedno trdila, da je bil njen pravi rojstni dan prvi julij. Odraščala je v revščini in se prijela vsakega dela, tudi prodaje sadja na lizbonskih pomolih. Peti je začela okoli leta 1935, ko je bil fado še glasba mestnih beznic in njihovih ljudi, prvič pa je poklicno nastopila v fadovski gostilni leta 1939. Skladatelj Frederico Valério je prepoznal, kaj vse zmore njen glas, in zanjo napisal vrsto melodij, med njimi Ai Mouraria in Que Deus Me Perdoe. V zgodnjih štiridesetih letih je bila znana po vsej Portugalski.
Kar je Rodriguesova naredila iz fada, je daleč preseglo gostilniške sobe. V tujini je prvič nastopila leta 1943, prve posnetke je naredila leta 1945 v Braziliji, leta 1950 pa je na mednarodnih dobrodelnih koncertih predstavila pesem Coimbra, ki jo je svet pozneje poznal kot April na Portugalskem. Leta 1953 je kot prva portugalska umetnica nastopila na ameriški televiziji, od leta 1956 pa se je v pariško dvorano Olympia vračala deset sezon, raztegnjenih čez več kot trideset let. Sodelovanje s skladateljem Alainom Oulmanom od leta 1962 je spremenilo tudi samo glasbo: v fado sta prenesla pesmi Camõesa, Davida Mourãa-Ferreire in Pedra Homema de Mella ter njene lastne verze, iz tega sodelovanja pa so nastale skladbe, ki so od nje neločljive, Povo Que Lavas no Rio, Maria Lisboa, Abandono in Estranha Forma de Vida. Igrala je tudi v filmih in leta 1947 za Fado prejela portugalsko nagrado za najboljšo filmsko igralko, drugič pa leta 1965.
Leta po revoluciji 25. aprila 1974 so bila grenka. Rodriguesovo, ki je v Salazarjevem času tiho denarno podpirala portugalsko komunistično partijo, so javno in po krivem obtožili sodelovanja s politično policijo, obtožba pa jo je pahnila v hudo potrtost. Očitki so sčasoma zbledeli, občinstvo pa ne: od sedemdesetih let so jo posebno toplo sprejemali v Italiji in na Japonskem. Umrla je v Lizboni 6. oktobra 1999 in država je obstala: razglašeni so bili trije dnevi državnega žalovanja, leta 2001 pa so njene posmrtne ostanke prenesli v Narodni panteon, kar je čast, ki je na Portugalskem namenjena le redkim. Ostaja najbolje prodajana portugalska glasbenica, glasba, ki jo je ponesla iz beznic v svet, pa je bila leta 2011 vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.