Alma Karlin
1889 – 1950 · Slovenia
Znan po: Sama je s pisalnim strojem prepotovala svet
“Sama je odšla v svet in ga v besedah prinesla domov.”
Biografija
Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju, štajerskem mestu, ki je takrat pripadalo Avstro-Ogrski, danes pa leži v Sloveniji. Oče Jakob Karlin je bil major cesarske vojske in je umrl, ko je imela osem let, mati Vilibalda Miheljak pa učiteljica. Rodila se je s prirojeno okvaro hrbtenice in otroštvo preživela v opornicah, odraščala je v pretežno nemško govorečem okolju, ki je zaznamovalo tudi njeno predstavo o sebi. Po končanem šolanju v Gradcu je leta 1908 odšla v London in se z nenavadno vnemo lotila jezikov: angleščine, francoščine, italijanščine, ruščine, španščine in skandinavskih jezikov, pozneje še perzijščine, kitajščine in japonščine. Pol leta je preživela v Parizu, kjer je obiskovala tečaje na Sorboni in se naučila esperanta, takrat pa je začela sestavljati slovar desetih jezikov, ki ni bil nikoli objavljen.
Prva svetovna vojna jo je zatekla v Londonu, kjer je delala kot prevajalka; kot avstro-ogrska državljanka je morala oditi v Skandinavijo, kjer je švedska pisateljica Selma Lagerlöf tako cenila njeno delo, da jo je predlagala za Nobelovo nagrado. Leta 1919 se je vrnila v Celje, odprla jezikovno šolo, poučevala tudi po deset ur na dan in varčevala. Znova je odpotovala 24. novembra 1919, tokrat za devet let, s približno 130 dolarji, pisalnim strojem in svojim slovarjem. Pot si je sproti plačevala s tolmačenjem in s prispevki za časopise in revije, prepotovala je Južno in Severno Ameriko, pacifiške otoke, Avstralijo in Azijo, zadnja postaja pa je bila Indija. Dolgo je veljala za prvo Evropejko, ki je sama obkrožila svet. V resnici je bila druga, za Ido Pfeiffer, in to je storila tako rekoč brez sredstev.
Januarja 1928 se je na željo umirajoče matere vrnila domov, izčrpana od bolezni in potrtosti, in nikoli več ni potovala daleč. Njen trodelni popis poti, Einsame Weltreise, je izhajal med letoma 1929 in 1933 in ji prinesel ime po vsej Evropi; skupaj je napisala več kot štirideset knjig, pisanju v nemščini pa se je odrekla v znak protesta proti nacističnemu režimu, ki je njene knjige sežigal. V svojem domu je skrivala protinacističnega novinarja Hansa Joachima Bonsacka, po nemški zasedbi Spodnje Štajerske leta 1941 so jo aretirali in v Mariboru zadržali za izgon, izpustili pa so jo v hišni pripor po prizadevanjih njene sopotnice Thee Schreiber Gammelin. Leta 1944 je pobegnila v partizansko Belo krajino in konec vojne dočakala v Dalmaciji. Umrla je 14. januarja 1950 za rakom dojke in tuberkulozo v Pečovniku pri Celju in je pokopana na Svetini ob Gammelinovi. Predmete, ki jih je pošiljala domov, hrani Pokrajinski muzej Celje, velik del njenega pisanja pa je še vedno neobjavljen.