Albert Schweitzer
1875 – 1965 · Germany
Znan po: Zdravnik, organist in mislec spoštovanja do življenja, Nobelov nagrajenec za mir 1952
“Sem življenje, ki hoče živeti, sredi življenja, ki hoče živeti.”
Biografija
Albert Schweitzer se je rodil 14. januarja 1875 v Kaysersbergu v Alzaciji, ki je takrat pripadala nemškemu cesarstvu, odraščal pa je v vasi Gunsbach, kjer je bil njegov oče luteranski pastor in ga je prvi učil glasbe. Tamkajšnjo srednjeveško župnijsko cerkev sta si delili protestantska in katoliška občina, ki sta v istem prostoru molili ob različnih urah, in ta zgodnji nauk o strpnosti ga je spremljal vse življenje. Orgle se je učil pri Eugènu Munchu v Mulhousu, leta 1893 pa je v Parizu igral Charlesu-Marieju Widorju; ta je bil tako navdušen, da je mladega Alzačana poučeval brezplačno. Od leta 1893 je v Strasbourgu študiral protestantsko teologijo in leta 1899 doktoriral z disertacijo o Kantovi filozofiji religije, pozneje pa je dodal še študij medicine, ki ga je končal leta 1913.
Dve poklicanosti sta tekli vzporedno. Kot glasbenik in raziskovalec je zagovarjal misel, da so Bachovi koralni predigri slikoviti in da njihove figure naslikajo besede pesmi, na katerih temeljijo; to je razgrnil v knjigi J. S. Bach: Le Musicien-Poète leta 1905 in jo za nemško dvodelno izdajo iz leta 1908 na novo napisal. Njegova razprava o orglarstvu iz leta 1906 je sprožila gibanje za prenovo orgel, ki je graditelje odvrnilo od romantičnih pretiravanj nazaj k baročnim načelom. Istega leta je objavil Zgodovino raziskovanja Jezusovega življenja, ki je vznemirila tako liberalno vedo kakor cerkveno izročilo, saj je Jezusa trdno umestila v apokaliptično pričakovanje njegovega časa. Nato je začel študirati medicino in se leta 1913 z ženo Helene, izučeno bolniško negovalko, odpravil v Lambaréné v Francoski ekvatorialni Afriki, v današnjem Gabonu, da bi ob reki Ogooué sredi pragozda zgradil bolnišnico.
Bolnišnico je bilo treba po prvi svetovni vojni, med katero so zakonca kot nemška državljana internirali, postaviti znova; plačeval jo je z orgelskimi koncerti in predavanji po Evropi. Tam je delal do konca življenja, zdravil gobavost, grižo in spalno bolezen ter izoblikoval etiko, ki jo je imenoval spoštovanje do življenja: nobenega živega bitja ne uničiti in ne prizadeti brez nuje. Zanjo je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado za mir, denar pa je porabil za naselje za bolnike z gobavostjo. V zadnjih letih je javno nastopal proti poskusom z jedrskim orožjem. Umrl je v Lambarénéju 4. septembra 1965, star devetdeset let, in bil pokopan ob reki.